Pri ljudeh poznamo primarno ali mlečno ter trajno denticijo. Vsaka je prilagojena življenjskemu obdobju, v katerem se pojavlja, zato sta si v marsičem različni. Predvsem se razlikujeta v količini zob, zato imamo mlečnih 20, trajnih pa 32. Razlikujejo se pa tudi v dimenzijah in obliki. Poleg tega so mlečni zobi zaradi drugačne strukture bolj krhki in dovzetni za nastanek kariesa, razlike pa so očitne tudi v barvi in oblikovanju korenine.
Te razlike so povezane z različnimi funkcijami, za katere so zobje odgovorni v vsakem življenjskem obdobju, oziroma predvsem z razlikami v hranjenju.
Rast mlečnih zob običajno poteka med šestim/osmim mesecem in drugim letom življenja, vendar se to lahko razlikuje med posamezniki, enako individualen pa je tudi trenutek, v katerem se začne sprememba denticije, kar se običajno dogaja okoli šestega leta življenja. Zato je popolna mlečna denticija v funkciji le nekaj let, nato pa nastopi mešana denticija. Spodnji kočnik je običajno prvi zob, ki se spremeni iz mlečnega v trajnega, nato pa sledijo sprednji zobje ter na koncu preostali kočniki. Ravno ta proces je najbolj značilen za nadaljnje zdravje zob, lahko pa tudi rečemo, da je od razvoja prvih zob odvisen položaj ostalih, zato je proces spremembe denticije in rast trajnih zob potrebno spremljati, zato da se izognemo in pravočasno korigiramo morebitne pomanjkljivosti. Ravno med razvojem trajne denticije je namreč mogoče opaziti nepravilen položaj zob ali malokluzijo, potrebno pa je začeti tudi s preventivnimi posegi.
Med 12. in 13. letom se konča sprememba denticije, medtem ko se proces razvoja trajne denticije običajno konča med 17. in 20. letom, ko rastejo tretji kočniki. Vendar ti zobje pri nekaterih osebah ne zrastejo nikoli, pri drugih pa precej kasneje.
Čeprav nas mlečni zobje spremljajo le nekaj let, to ne pomeni, da jih lahko zanemarjamo, ker so odličen poligon za vadbo pravilne oralne higiene in privajanja na redne kontrole in je od njihovega zdravja odvisno tudi zdravje trajne denticije.
